Aroma posameznih gomoljev se je odvisna od tega, s katerim drevesom raste v simbiozi, saj je kot parazit, ki črpa sokove iz drevesnih korenin. Tartuf z bolj trdovratnim vonjem in najdaljšo dobo obstojnosti raste pod hrastom. Bolj aromatičen in svetel pa pod lipinim drevesom. Raste v globini 10 -15 cm, na nadmorski višini do okoli 600 m. Običajno pa doseže velikosti med češnjo in velikim jabolkom. Najdemo jih od sredine septembra pa do konca decembra in sicer na območjih, kjer so apnenčasta tla s prisotnostjo silicijevega dioksida. Rastejo vedno na istih pozicijah in približno v isti dobi kot prejšnje leto. Nabiralci in prodajalci jih razvrščajo v razrede. V prvem razredu so težki od dvajset do sto gramov, v drugem manj kot dvajset in v tretjem manj kot deset gramov. Najbolj cenjeni primerki so tako imenovani “džokerji”, kjer kupec kupuje le posamezen tartuf. Beli tartufi se k jedem ponavadi dodajajo na koncu priprave, saj s kuhanjem dokaj hitro izgubijo aromo. Če je le mogoče, jih uživamo čimbolj surove, saj je dovolj, da jih pred užitjem očistimo pod tekočo vodo zgolj s ščetko, tako, da odstranimo zemljo.
Tuber Magnatum Pico je najbolj cenjen istrski tartuf. Ima zelo intenziven vonj ter rumenkasto - rjavkasto, zelenkasto ali sivo zelenkasto barvo. Nabirajo se od poznega poletja do začetka zime (od septembra do januarja). Raste v globini do 40 cm, lahko pa se ga najde tudi na globini do enega metra. Raste v simbiozi z naslednjimi drevesi: hrast, bela vrba.
Aroma je dokaj intenzivna in močna, rahlo pikantna, prepoznaven je vonj po česnu. Uživa se ga v majhnih količinah. Nabira se ga od decembra do konca aprila. Raste v peščeno-blatnih (glinasto-apnenčastih) terenih, lahko se ga najde tudi v pretežno suhih terenih. Raste v simbiozi z naslednjimi drevesi: puhasti hrast, cer/hrast, črni topol, bel topol, bukev, rdeči in črni bor, sivi brškin ali cist.
Primerjajte bele in črne tartufe ali stopite v stik za dodatne informacije.
