Aroma posameznih gomoljev se je odvisna od tega, s katerim drevesom raste v simbiozi, saj je kot parazit, ki črpa sokove iz drevesnih korenin. Tartuf z bolj trdovratnim vonjem in najdaljšo dobo obstojnosti raste pod hrastom. Bolj aromatičen in svetel pa pod lipinim drevesom. Raste v globini 10 -15 cm, na nadmorski višini do okoli 600 m. Običajno pa doseže velikosti med češnjo in velikim jabolkom. Najdemo jih od sredine septembra pa do konca decembra in sicer na območjih, kjer so apnenčasta tla s prisotnostjo silicijevega dioksida. Rastejo vedno na istih pozicijah in približno v isti dobi kot prejšnje leto. Nabiralci in prodajalci jih razvrščajo v razrede. V prvem razredu so težki od dvajset do sto gramov, v drugem manj kot dvajset in v tretjem manj kot deset gramov. Najbolj cenjeni primerki so tako imenovani “džokerji”, kjer kupec kupuje le posamezen tartuf. Beli tartufi se k jedem ponavadi dodajajo na koncu priprave, saj s kuhanjem dokaj hitro izgubijo aromo. Če je le mogoče, jih uživamo čimbolj surove,saj je dovolj, da jih pred užitjem očistimo pod tekočo vodo zgolj s ščetko, tako, da odstranimo zemljo.