Social: :

O tartufih

Skriti zakladi zemlje

So kulinarični »biseri«, asimetrični gomolji, katere okušati je pravo doživetje.

Tartufe so poznali že okoli leta 1600 pred našim štetjem, od Sumercev, Kitajcev, Babiloncev in Egipčanov, Grkov in starih Rimljanov. Skozi zgodovino so imeli različna imena. Arabci so mu rekli ramek, tomer ali kemas. Grki idra, Rimljani pa najprej tuber, nato pa tartufo. Francozi truffe, Angleži truffle, Nemci pa mu rečejo truffel. Katerokoli ime že imeli, imajo tartufi bogato zgodovino, predvsem med kulinariko, kulturo in literaturo.

Navdihoval je tudi mnoge poete. Najdemo ga v Shakespearovih tekstih, širši javnosti pa je postal znan po objavi Molierove komedije Tartuffe. Oboževala sta ga tudi Rossini in Mozart.V zgodovini kulinarike so jih gastronomi častili kot hrano bogov, ki navdušuje duha in poživi telo. Duševni higieniki pa so jih imeli za simbol izprijenosti. Razprave, kaj sploh tartuf je, so tekle med botaniki, zdravniki in kulinariki.

Komaj v 16. stoletju je končno prevladala miselnost, da naj bi tartufi nastali tako, da sokovi stečejo iz stebla v korenine, nato nabreknejo tartufi oziroma nekakšne okrogle korenine. Leta 1876 pa je neki botanik v strokovno knjigo zapisal, da tartuf spada med podzemne gobe nenavadne oblike, kar velja  še danes. Sedaj je odkritih že nekaj deset vrst tartufov, v osnovi pa jih delimo na črne in bele. Najbolj znani beli tartufi na naših tleh so Tuber magnatum, Tuber borchii in Tuber asa. Črni se delijo na Tuber Aestivum Vitt,Tuber uncinatum, Tuber melanosporum itd.

Sestava tartufov

Glavne sestavine: voda, proteini in elementi (fosfor, natrij, kalij, magnezij, kalcij, žveplo in železo). Barvo, okus in vonj pa dobijo od drevesa, v bližini katerega rastejo.

Kje rastejo?

Tartufi rastejo povsod ob petinštiridesetem vzporedniku. Nabirajo jih v Libiji, občasno v Kuvajtu, v nekaterih pokrajinah na Kitajskem, na Japonskem, v ZDA pa predvsem v zvezni državi Oregon. V Evropi jih še najbolj izkopavajo v Italiji. Najbolj znani so v pokrajini Piemont in Alba. Iščejo jih tudi v Franciji, Španiji, Nemčiji in celo v Srbiji. V naši neposredni bližini pa predvsem v Istri, slovenski in hrvaški. V Istri rastejo v vlažnem gozdu, v simbiozi z drevesnimi vrstami, kot so hrast, topol, vrba, leska, lipa, gaber in trepetlika. Črni raje nabrekajo v bazičnih tleh (rdeča, rahla prst), beli pa v kislih tleh (siva, glinena, težka prst).

Nabiranje

Tartufe nabirajo zgodaj zjutraj ali proti večeru, ko je bolj hladno in je v zraku več vlage. Ker človek ne zazna prisotnost tartufa, so za to opravilo izurili posebne pse, ki jih urijo tako, da jim že od malega dodajajo v hrano tartufe. Nekoč so vsi tartufarji iskali zaklade s prašiči, kar sedaj počno le še ponekod v Franciji. V slovenskem delu Istre tartufarstvo ni razširjeno tako kot v hrvaškem delu. Naši tartufarji letno naberejo le okoli 300 kilogramov tartufov. Ti pa v glavnem končajo na italijanskem trgu, nekaj pa tudi v naših gostilnah.

Čudežna moč tartufa

Tartufi so znani kot naravni afrodiziak, saj vsebujejo nekoliko substance, ki kaže tovrstni stimulans. Kroži pa tudi mnenje, da je v njem snov, ki je podobna testosteronu, ki ga ima divji prašič v času parjenja. Samica, prašička, ta vonj zavoha, kar jo razneži. To naj bi bila tudi vsa skrivnost njegovega učinka.

Tartufe menda obožujeta tudi Sharon Stone in Princ Charles. Znano pa je tudi, da je imel kralj Faruk 5.000 žena, zato ni čudno, da mu je čez čas pošla vsa moška moč. Rešil ga je nek francoski travar, ki mu je predpisal tartufe, in kralj je preko noči postal spet kralj, kot se to spodobi. Tudi Napoleonu je nekoč usahnila moč. A mu je iznajdljiva Jožefina zvečer v postelji postregla s solato s tartufi in mali cesar je postal veliki cesar tudi ponoči. Nekaj je na tem, saj je celo znameniti gastronom Savarin zapisal: »Tartufi ženske raznežijo, moške pa poživijo.«