So kulinarični »biseri«, asimetrični gomolji, katere okušati je pravo doživetje.
Tartufe so poznali že okoli leta 1600 pred našim štetjem, od Sumercev, Kitajcev, Babiloncev in Egipčanov, Grkov in starih Rimljanov. Skozi zgodovino so imeli različna imena. Arabci so mu rekli ramek, tomer ali kemas. Grki idra, Rimljani pa najprej tuber, nato pa tartufo. Francozi truffe, Angleži truffle, Nemci pa mu rečejo truffel. Katerokoli ime že imeli, imajo tartufi bogato zgodovino, predvsem med kulinariko, kulturo in literaturo.
Navdihoval je tudi mnoge poete. Najdemo ga v Shakespearovih tekstih, širši javnosti pa je postal znan po objavi Molierove komedije Tartuffe. Oboževala sta ga tudi Rossini in Mozart.V zgodovini kulinarike so jih gastronomi častili kot hrano bogov, ki navdušuje duha in poživi telo. Duševni higieniki pa so jih imeli za simbol izprijenosti. Razprave, kaj sploh tartuf je, so tekle med botaniki, zdravniki in kulinariki.
Komaj v 16. stoletju je končno prevladala miselnost, da naj bi tartufi nastali tako, da sokovi stečejo iz stebla v korenine, nato nabreknejo tartufi oziroma nekakšne okrogle korenine. Leta 1876 pa je neki botanik v strokovno knjigo zapisal, da tartuf spada med podzemne gobe nenavadne oblike, kar velja še danes. Sedaj je odkritih že nekaj deset vrst tartufov, v osnovi pa jih delimo na črne in bele. Najbolj znani beli tartufi na naših tleh so Tuber magnatum, Tuber borchii in Tuber asa. Črni se delijo na Tuber Aestivum Vitt,Tuber uncinatum, Tuber melanosporum itd.